Ob začetku šolskega leta

Tukaj sem dodala zgodbo, ki sem vam jo prebrala prvi šolski dan. Predlagam, da jo pozorno preberete in pod komentarje zapišete vaše misli, ki se porajajo ob branju te zgodbe.

Pred nekaj leti, na para olimpijskih igrah v Seattlu, je bilo devet atletov, vsi mentalno ali fizično prizadeti, pripravljenih na startni črti na 100 metrov. Ob strelu pištole so pričeli tekmovanje, ne vsi s tekom, toda z željo, da bi prišli na cilj in zmagali. Medtem, ko so tekli, je majhen deček padel na asfalt, naredil nekaj kozolcev in pričel jokati. Ostalih osem je slišalo fantka jokati. Upočasnili so in se obrnili. Ustavili so se in se vrnili nazaj - vsi. Neka deklica z Downovim sindromom se je usedla poleg njega in ga začela poljubljati in govoriti: "Se sedaj počutiš bolje?" Takrat se jih je vseh devet objelo in odšli so proti ciljni črti. Vsi na stadionu so vstali in ploskanje je trajalo nekaj minut. Ljudje, ki so bili prisotni, še vedno pripovedujejo zgodbo. 

Pomembna  stvar v tem življenju je pomagati drugim zmagati, tudi če to pomeni upočasniti in spremeniti naš tek.